• White Facebook Icon
  • White Instagram Icon
  • White Pinterest Icon
  • White Twitter Icon
  • White YouTube Icon

© 2019-2020 by CIBO MODA E AMORE | Corso XXII Marzo, 22 20135 Milano

Search
  • Cibo Moda e Amore

JAZ SEM HLADNA….


© giornaledeinavigli




Danes je tu praznik. Befana. Čarovnice letajo naokoli.

Mesto je polno ljudi. 

Dobila sem se z Leilo na terasi Rinascente. Bilo je mrzlo. Ne grelci ne dekice niso kaj prida pomagale.

Leila se je pritoževala nad mrzlimi milancani. 

Med tem, ko mi je pripovedovala kaksni so, sem si mislila kolikokrat sem slisala da smo mi Slovenci hladni. Morda je res, da ko nekoga srecamo na ulici mu ne pademo v objem in se ne kosujemo z vsakim nepoznanim, ki nam ga predstavijo, smo pa zogotovo bistveno bolj clovecni.

Med Leilinem pripovedovanjem sem razmisljala o dogodku pred dnevi.

V moji blizini je majhen bar, karmor grem obcasno na hitro popoldnsko kavo.Bio je popoldne, zadnji dan v letu. Lastnica lokala je gospa mojih let, ki je prebolela raka.. Gospa me je objela in zazelela lepo leto, hkrati pa zalostno povedala, da ima jutri rojstni dan. Zasmila se mi je. Seveda ne bi bila jaz, če se mi ne bi ljudje hitro zasmilili.

Odsla sem, nato pa se naslednji dan vrnila v lokal z jakno, narejeno iz Guccijevega blaga, Lep temno moder blazer v njeni stevilki. Gospe ni bilo, zato sem jakno na obesalniku in v crni vreci izrocila njenemu sinu. Popila sem kavo in odsla.

Naslednje jutro, sem se vrnila na kavo. Gospa me ji dala dva lubcka na vsako stran lic, rekla hvala, da je super, kot da bi bila narejena zanjo.

Popila sem kavo, ji dala euro dvajset in odsla.

Lagala bi, če bi rekla, da nisem pricakovala, da me bo pocastila s kavo. Ze res, da me ni nihce prosil za darilo, tudi to je res, da se za podarjeno ne pricakuje poplacila, pa vendar. 

….po vsem tem sem jaz hladna? Ma dajjjjj...

Vse rusinje so prostitutke ali pa negovalke, mene pa gotovo uvrstijo v to skupino in kar je se huje sem jim ukrdla moza italijana.

Na terasi sva opazovali oblacila in torbice gostov. To se pocne v Milanu:) Veljas toliko kolikor imas, tisto kar imas notri ne steje. Saj ni cudno, ko pa ni nihce prijazen, ko clovek pred tabo pade na tla, ga obhodis. Seveda ne klices resilca, kajti za to nimas casa, potem bi te se kaj sprasevali, le zakaj bi si komplicirali življenje, ko pa je ze samo po sebi zakomplicirano.

Za sosednjo mizo sta se dve gospe pogovorjali o frizerju, ki zgolj za strizenje racuna dvesto eurov, kako je super in da se morata nujno narociti.

Vsec mi je to noro mesto. Praviloma ga opevam, kadar pa se dobim s tujci, zivecimi tu pa postanem kar malce zalostna

Hvala bogu, bo jutri normalen dan in jaz bom bolje razpolozena.

Pozabila bom, da sem se dobila s sestrama mojega moza, ki se delajo prijazne, za katere moj moz pravi, da so tako dobre z mano in da sem samo jaz tista, ki tega ne opazim. Klinc ko pa jima nekaj govorim, oni  gledata v telofon. Sredi stavka naredim pavzo, da bi se prepricala če je res, da me ne poslusata in mislite, da me vprasata kje sem ostala? Ne! Zacneta govoriti o necem drugem. Niti najman jih ne briga nic. Ko pa govorita onedve o svojih tezavah z mamo, bratom in drdugo sestro, moram pa veselo prikimavati.

Ena od sester velikokrat pravi, da je potrebno igrati igro: buon viso a cattivo gioco

Jutri novi dan, normalni dan:)


25 views1 comment