• White Facebook Icon
  • White Instagram Icon
  • White Pinterest Icon
  • White Twitter Icon
  • White YouTube Icon

© 2019-2020 by CIBO MODA E AMORE | Corso XXII Marzo, 22 20135 Milano

Search
  • Cibo Moda e Amore

‘’FIGLI DI NESSUNO’’ ali NIKOGARSNJI OTROCI


© imagescontainer

Sedim na terasi. Zrem na mesto pod menoj. Polno ljudI, ki nekam hitijo, avtomobili se premikajo pocasi, motoristi,  svigajo mimo avtomobilov, tramvaji prijetno zvockljajo. 

Če pogledam naravnost predse vidim strehe, Madonnino na Duomu in nebo. 

Na nebu se rise rdeca crta. Lepo je. Ni vazno koliko je ura, ni vazno ali sije sonce ali dezuje, vedno je zivahno pod menoj.

Ne maram biti v guzvi, rada pa zrem vanjo iz vrha. Tako imam obcutek, da nisem sama in, ker vsi ljudje hitijo, hitim tudi jaz. Hitim z delom, hitim z mislimi.

Malo prej sem na YT poslusala intevju z Fabrizio -om Moro. Pevec iz Rima. Star je toliko kot jaz. Priljubljen med mladimi in starejsimi. Zvezda!

Decko je tako iskren. In prav zaradi te iskrenosti je tako priljubljen. Seveda tudi odlicno poje, pise super tekste. Povedal je, da se je njegovo druzina v sedemdesetih letih preselila iz Kalabrije v kvarter San Basilio,v Rimu. Njegova druzina je okupirala celo stavbo. Oce je kasneje odprel avtomobilsko delavnico.Na crno seveda. Ni ga brigalo, da si sin zeli postati glasbenik. Hotel je, da dela z njim v delavnici.

Fabrizio pravi, da ni bil nikoli sam, okoli njega je bilo vedno polno ljudi, ljudje iz blokov so se med seboj poznali, vendar je bil sam s svojo drugacnostjo. Na liste papirja si je zapisoval misli. Misli, ki so danes jegove najvecje uspesnice.

Pravi, da v tem kvartirju ni bilo luci. Poznam te kvartere, res, da na sreco nisem tam nikoli zivela, vem, pa da so to bloki dolgi po sto metrov in vec, visoki, postavljeni v cudne vrste, med enim cementinm blokom in drugem je le nekaj metrov razmaka, tako da dejansko sonce tja nikoli ne posije. Ta predel je nekaj takega kot amerski Bronx, kjer se dogaja ni da ni. Nasilje, droge, mafija,....Sedaj, ko je uspel, mu je posijalo sonce, preselil se je, vendar se se vedno vraca v svoj bicirk kjer s svojimi prijatelji spije pivo ali dva.

Njegov zadnji hit je Nikogarsnji otroci.

Tako kot sem bila jaz. Nihce se ni zmenil zame.Nikogar ni zanimalo kaj si zelim. To da sem rada risala, da sem iz starih oblacil, rjuh delala razne obleke, ni zanimalo nikogar. Bilo je nepomebno. Pri petnajstih so me strpali v mladinski dom. Prosila sem boga in ne vem se koga, da me resi. Na vsake toliko so nas tiste brez starsev ali tiste otroke odvisnikov ali pa otroke prostituk postavili v vrsto, nakar so prisli nekaksni rejniki, in si nas ogledovali. Molila sem, da bi me kdo izbral, da bi lahko vsaj za viked odsla k njim, da bi mi kdaj pa kdaj kupili cokolado. Vendar ne. Mene ni nikoli izbral nihce. Morda zato, ker sem bila prestara, morda problematicna. Vendar nisem bila, vsaj takrat se ne, kasneje sem postala problematicna. Postala sem upornica in hvala bugu se je zacela stirinajst dnevna vojna. Takrat sem bila stara ze sedemnajst. V domu nas je ostalo pet ali sest. Poslali so nas v taborisce, kjer je bilo na sreco dovolj ruma in evrokrema. Druga sreca pa je bila, da jim je pomankovalo kadra, tistih vzgojiteljev, ki bi zeleli biti z nami. Razumljivo. Le zakaj bi se ubadali z nami, malimi barabami,če pa imajo doma svoje druzine, in navsezadnje  je vojno stanje.

Odlocili so se, da nas bodo enostavno vrgi ven. Trije smo popokali svoje stvari in se odpravili na morje. Spali smo na plazi. Ne spomnim se koiko casa je to trajalo. Spomnim pa se, da sem bila obvescena, da je moja mati dobila socialno stanovanje in da je odpuscena iz norisnice, tako, da grem lahko k njej. 

Hvala bogu, slabe stvari pozabimo!  Z leti, ne takoj!

Kakor koli ze. Vedno posije sonce, vedno se lucka prizge!

Problem je jeza, ko ze mislis, da je odsla, ponovno udari. Jeza na vse. Na tiste, ki zivijo bolje od nas, nase, na starse, sorodnike,.....

Morda sem res hčerka nikogar, vendar sem zena moza, ki mi je popoldne izrekel najlepse besede, kar sem jih kdaj koli slisala.

‘’Ves, pupa, ko se ponovno rodim, kot astronavt, kot pilot ali astrofizik, te bom ponovno nasel in te porocil! Ti si moja pupa, in vedno bos, tako da se nikoli vec ne boj nicesar, prav nicesar!’’

Klinc gleda vse te zmesane starse! 

Lucka je in ne le ta iz moje terase!


39 views1 comment